nedjelja, 13.05.2007.
Dnevnik nemške turneje
|
27. 4. 2007 LEIPZIG / G16 Po desetih urah vožnje in 820 kilometrih prispemo v Leipzig. Do prizorišča kjer igramo, nas pot vodi v vzhodni del mesta, kjer ulice postajajo vse bolj prazne in vedno bolj široke. To izgleda kot geto, pripomni nekdo v kombiju. In res, ko smo na cilju spoznamo, da je tukaj cela ulica praznih stavb in celo tovarn. Vse je iz rdečih, majhnih opek, pozneje izvem, da so te stavbe iz vmesnega obdobja obeh vojn. Giesserstrasse, ulica duhov. Na naslovu 16 prispemo na cilj. Skvot, ki se razprostira na 3000 kvadratnih metrih. Na zunaj nič ne kaže na kakšen prireditveni prostor. Samo dvoje vrat brez kljuke, katera se odpirajo od znotraj. Nekaj časa smo na čakanju, dokler se vrata ne odprejo in spoznamo Anno. Ko zagleda pred vrati bend, vzame iz žepa walkie-talkie in v trenutku je pri kombiju šest parov rok, ki nam pomagajo pri nošenju opreme. Na koncu še pokaže, kje moramo parkirat vozilo in spet zaprejo vrata. Ko človek prestopi prag, pride v popolnoma drug svet. V objemu treh zasedenih stavb je nekakšen trg. Ravnokar se je odvijala ulična gledališka igra, na drugem koncu je bil turnir v ročnem nogometu, zagledam knjižico, kuhinjo, koncertno dvorano, njihov dnevni prostor z šankom, kjer igramo mi. Kot iz filma Mad Max, mi reče Dule. Tukaj ni države, pa vseeno je vse natančno organizirano, vsakdo ve, kaj je njegovo delo, disciplina, ob kateri se čudiš, ter prijaznost in navdušenje, ob kateri ne moreš ostati ravnodušen. Količina piva se meri v metrih naloženih gajb. Čisto po našem okusu. Po koncertu se zlijem v ta prostor, med petsto ljudi, v film, ki ga človek doživi morda samo enkrat. 28 .4. 2007 DRESDEN / CHEMIEFABRIK Dresden Neustadt, del mesta v samem centru, med II. svetovno vojno popolnoma porušen in zgrajen na novo. Po velikosti primerljiv z Mariborom in četrt na katerega so prebivalci zelo ponosni. Študentje, umetniki in alternativci so v večini doma v Neustadtu. Ko vprašam Uweja, kaj pa ostali deli Dresdna, mi zamahne z roko rekoč, pozabi, v drugih delih ljudje spijo. Če koga zanima, Dresden Neustadt ima svoj praznik ( Bunte Republik Neustadt ), ki traja od 15. do 17. junija, ko se na ulicah te liberalne četrti odvije več kot sto najrazličnejših prireditev. Prav tukaj se nahaja Chemiefabrik, čistokrvni rock'n'roll klub. Profesionalno voden, v katerem pred koncertom izpolniš formular o avtorskih pravicah. Noč preživimo pri prijateljih iz Neustadta, kjer pred spanjem ocenjujemo kvaliteto nemških žganih pijač. 29. 4. 2007 NUNCHRITZ / KOMBI Mesto se nahaja 50 km severno od Dresdna. Jugendzentrum Kombi smo spoznali že pred dvema letoma, ko smo prvič igrali po Nemčiji. V kletnih prostorih poslovne stavbe najdeš vse, kar potrebuješ za delovanje kluba. Bar, koncertno dvorano, glasbeni studio, prostor za vaje, delavnico. Iz tega kluba prihaja Rico, frend, ki nam je zrihtal koncerte za to turnejo. 30. 4. 2007 PLAUEN / SCHULDENBERG Vsekakor vrhunec naše dogodivščine. Rene, lastnik velike trinadstropne hiše nam pove zgodbo, ko se udobno namestimo na kavč. Dvanajst let so delovali kot skvoterji v tej hiši, ki je bila last mesta. Po neuspešnih poskusih, da bi stvar legalizirali in uredili, je imel Rene vsega skupaj dovolj in hišo enostavno kupil. Sedaj je njegova lastnina, v kleti ima lepo urejen pub, da lahko financira koncertne dejavnosti, medtem ko ostali del hiše še zmeraj deluje kot skvot. V tej hiši počnite kar hočete nam pravi, samo ne kozlat. Sledi presenečenje, kajti pojavi se koprski bend No Limits, kateri prav tako igrajo ta večer. Schuldenberg hitro postane nora hiša Slovencev, v kateri se razlega smeh in pivo teče v potokih. Je že ironija, da se Slovenci, ki že petnajst let igrajo v bendih, prvič srečajo in spoznajo v nemškem klubu. Toliko o (ne)povezanosti scene, klubov in akterjev v naši ''veliki'' Sloveniji. Po koncertu srečam našega šoferja v družbi z Janom, nemškim bookerjem in voznikom beloruskega benda Patria. Nazdravljata, na eks pijeta pivo, se objemata in kričita: Drivers are drinkers! Verjetno že mora biti tako, da k rock'n'roll bendu spada rock'n'roll šofer. 1. 5. 2007 CHEMNITZ / SUBWAY TO PETER Zaključek turneje je bil umirjen, v klubu kjer imajo v mesecu maju čez dvajset koncertov. Preden odidemo spat, nas gazda povabi k šanku na česnov šnops. Vsak član benda, kateri igra tukaj, spije enega, nam pravi. Ne znam z besedami opisati okus tega zvarka. Še zdaj me zmrazi, ko pomislim na to. Thanks to: Mathias, Andy, Herbert, Sascha, Uwe, David, Rene, Mario, Rico Rockerfeler |
četvrtak, 12.10.2006.
Recenzija
|
Muska, št.9+10/sep-okt06/
V mlaki domačega rokenrola se že nekaj let goji trio Dr.Zero in štiri leta po bolj punkovsko nastrojenemu prvencu je kot strela z jasnega z drugim albumom Dirty Way, ki bi se ( se bo?!) brez težav našel v katalogu ene ključnih svetovnih distribucij garažnega rocka Get Hip. S slovenskega severovzhoda nas napada nalezljiva plošča, ko jo zaključi pesem kratkega teksta in pomenljivega sporočila: »I sell my soul to rock'n'roll!« Z njo Dr.Zero silijo k ponovnemu užitkarskemu poslušanju tega izvrstnega rockovsko naravnanega albuma, ki traja prekratkih osemindvajset minut. Kratko, ampak sladko in tudi zaokroženo in celovito se nam zvrsti deset pesmi, ki dajo vedeti, da je Dr.Zero postal zrela rockovska skupina. Odlično skovane in aražmajsko izpiljene skladbe so trdo rockovsko podkovane. Navidezno šablonski vložki Motorhead, AC/DC, Turbonegro, Hives so vešče uporabljeni in dihajo s polnimi pljuči, ki so bila prečiščena z dobro staro šolo punka in urami inštrukcij iz garažnega rocka šestdesetih. Uporniška nastrojenost pevca in kitarista Mirana Perka se približa kričavemu Ianu MacKayu iz Minor Threat in Fugazi, v Whore-House Road pa se ob pevsko brezhibni gostji Moniki Lampret izkaže za samoniklega , nikakor pa ne mačističnega. Trdo prepričan niza sporočila in besedila ter daje še dodatnega ognja pesmim, ki tečejo kot namazane. Če so za prvenec poskrbeli skoraj sami, jih je tokrat v roke vzel Danijel Bauman, ki ni naredil običajno spoliranega in s »protoolsi« napumpanega izdelka. Za odtenek prešibka produkcija ne povleče kitarske vihre iz slovenske garaže, da bi lahko trčila s punk-rockovskim šusom ameriških kleti. Znalo pa bi se zgoditi, da bi prav to odgriznilo očarljivo uravnovešenost in melodičnost tega prekleto dobrega albuma. Brez pretencioznosti ter z iskreno in dovolj domišljeno mero je trio Dr.Zero naredil potencialno delo za naslov letošnjega najboljšega domačega (garažno) rockovskega albuma. BIGor |
subota, 26.08.2006.
četvrtak, 09.03.2006.
This is the end, my only friend…?
Miks smo v nedeljo končali, zdaj ga pridno vrtimo in pametujemo. Še nekaj dni časa za premislek si bomo vzeli…
Med miksom smo ob tej klubski mizi počivali po vsaki narejeni pesmi. Kolateralna škoda tega počitka je v dveh dneh narasla na 12 škatel cigaret in štiri litre kafeja! Hvala tudi Dušanu, ker nas je v nedeljo dobro nahranil! |
subota, 18.02.2006.
Garaže forplay, Kongo
Če je to bila predigra, kaj bo šele 24.marca… Na včerajšnji žurki se je zopet izkazalo, da je lahko Maribor pravi plac za rock'n'roll. Še več, po štirih urah dobre muzike so nas z nastopom počastili tudi Muškat Hamburg in še največjim dvomljivcem pokazali, da pri njih rock'n'roll ni floskula, ampak način delovanja in razmišljanja. Festival so končali na pravi, edini možen rockerski način. Ko so se kotalili maršali na odru, sem za trenutek imel občutek, da sem na Montereyu 1967… Pozabi, to je Maribor 2006!
Videospot Kongo poka po šivih od dobre muzike in energije! |
srijeda, 15.02.2006.
a little help from my friends…
Snemanje prehaja v tisti del, ko nas s svojim obiskom v studiu razveseljujejo prijatelji glasbeniki. Moniko smo danes posneli na kanal 19. Njen glas za pesem Whore-House Road je bil pravi balzam za ubogi mikrofon, kateri je dva dni klecal pod rocker-felerskim petjem.
|
nedjelja, 12.02.2006.
kongo
V petek 17.februarja nam bodo Muškat Hamburg v Gustavu premierno zavrteli videospot z naslovom Kongo! Dogodek je začinjen z Foreplay Garage festivalom na katerem poleg nas še nastopajo Thunderbabies, Blutwurst ter The Real Things! Žur je zagotovljen brezplačno!
|
četvrtak, 26.01.2006.
danes ideja za zvočno sliko kitare!
V petem dnevu je bilo dodanih enajst ur snemanja. Album že kaže podobo, splačalo je danes kritično stati pred zvočniki in na novo posnet kar nekaj ritem kitar. Težko je, če pred snemanje ne veš, kakšne kitare sploh hočeš. Ritem kitara je zdaj definitivno končana. Jutri bomo posneli še enkrat bas na I wanna go, odprte so tri solaže, napravili demo in potem za nekaj dni zapustili studio, da si odpočijemo ušesa, ter se pripravimo na vokale.
|
ponedjeljak, 23.01.2006.
Bas je gas!
Drugi dan snemanja ni tekel tako gladko kot prvi. Pri basu je Dani neizprosen. Jutri popoldan še posnamemo bas na dve pesmi. Narejen je bil tudi pilotski posnetek kitar, Rockerfeler bo moral še nekaj žgancev pojest, če hoče,da bodo kitare enakovredno zvenele ritem sekciji. Kitare snemamo brez Danija, priključil se bo spet, ko bo na vrsti vokal. Dal nam je napotek, kako dobiti pravi sound kitar - tako dolgo šraufajte, dokler ne boste zadovoljni.
|
četvrtak, 19.01.2006.
Dirty Way
Stvari so stekle, oblikovalcu Romeo Štraklu smo poslali besedila, par fotk in napotek, naj naslovnico in ovitek naredi po svojem filingu. Sicer je Romeo star znanec, že nekaj let sodeluje tudi s CZD in Subkulturnim azilom. Naslov plošče, katero v nedeljo ob desetih začnemo snemat, je Dirty Way. Za mešalko nam bo v pomoč Dani Bauman.
Tektonski premik se je zgodil tudi na naši trnovi poti do svoje internetne strani. p.s.: Štiriindevetdesetega smo v Mkc-ju špilali pred Hladnim pivom. Po tonski probi stopi Bauman do mene, s prstom pokaže na kitarski efekt in vpraša: Kaj imaš to, kafe automat? Dani, ne se bat, zdaj imam samo še kitaro, kabel in feršterker! |
subota, 14.01.2006.
I sell my soul to rock'n'roll !
Glasbo ustvarjam instinktivno in nikoli se ne oziram na to, kateri elementi so me pripeljali do pesmi. Zato tudi nisem veliko premišljeval o tem, kaj me je pripeljalo do besedil v angleščini. Občutek je bil dober. Potrebna je samorefleksija, da razložim, tudi sebi, zakaj angleščina. Ja M.O.U., preden sem sploh sam dojel za kaj gre, sem ti septembra povedal samo majhen, obroben razlog. Ustvarjalni nemir me vodi po poti, na kateri bi rad ustvaril prvinski, pristen, surov rock'n'roll. In občutek poišče elemente, kateri nato kot celota zazvenijo kot prvinski, pristen, surov rock'n'roll. In eden od teh elementov je angleščina. Jaz mu pravim rokenrolščina. Zakaj tak element? Navdih za večino naših pesmi, katerih gremo snemat, sem našel v ameriškem rock'n'rollu konec šestdesetih. Eden od teh bendov je na sliki. Mimogrede, takrat so bili ameriški rockerji veliki pacifisti. V glavnem, pri vokalih iz tistega časa se mi naježi koža. In tak vokal si jaz želim v naših pesmih. In tak vokal zveni tako samo v angleščini. Pri glasni debati pred nekaj dnevi v MC-ju sem izvedel za eno stvar. So prijatelji, ki imajo radi naša besedila v slovenščini in so sedaj razočarani. V tem oziru mi res ni vseeno. Osebno menim, da rock'n'roll pomeni svoboda. Svoboda tudi pri izbiri jezika. Brez pojasnjevanj. Rockerfeler |
